Šestintrideset skulptur, ki jih je prav toliko umetnikov – devet Slovencev, pet Japoncev, po trije Angleži, Nemci, Hrvati in Italijani, Američana ter Jugoslovan, Poljak, Makedonec, Avstrijec, Danec, Irec in Kanadčan – ustvarilo na devetih simpozijih med letoma 1964 in 2014, se je vraslo v vizualno podobo središča doline ob reki Meži, kjer so kljub abstraktni likovni govorici postale njegov nepogrešljivi del in simbolni izraz več kot tristo let stare tradicije fužinarstva v teh krajih.

V prvi polovici šestdesetih let preteklega stoletja je proizvodnja v prenovljeni in razširjeni železarni sredi Mežiške doline doživljala največji razcvet, hkrati z njo pa se je razvijalo hitro rastoče mesto Ravne na Koroškem. Plemenito jeklo je bilo simbolni material industrijske ere, zato ni naključje, da se je ideja, ki jo je na Ravne po naključnem srečanju s predstavniki Forme vive v Ljubljani zanesel kasnejši dolgoletni direktor železarne Franc Fale, tako dobro prijela. A medtem ko so monumentalna kiparska dela v Kostanjevici in Portorožu vseskozi bogatila galerijo skulptur na sklenjeni lokaciji v okolici slikovitega cistercijanskega samostana in na koščku morske obale v Seči, je bila na Ravnah ideja drugačna. Mesto so v šestdesetih letih intenzivno pozidavali z novimi bivalnimi soseskami, zato so kiparji svoja dela ustvarjali za vnaprej določene urbane ambiente, sprva med stanovanjskimi bloki delavskega naselja na Čečovju, kasneje pa na izpostavljenih točkah širšega mestnega okoliša. Izvirna ideja je predvidevala postavitev skulptur na premišljeno izbrane točke mesta, kjer bi kot svojevrstne likovne atrakcije in vedutni poudarki določale izhodišča za urbanistično načrtovanje.

fvr.si/zgodba.html

Kontaktni podatki

Dodatne informacije:
https://fvr.si/